Veliko staršev se ne znajde v situacijah, ko je otroku treba reči ne. V razmislek ponujamo nekaj iztočnic, ki vam utegnejo olajšati vsakodnevno reševanje konfliktov z otroki.

1. Ne enačite 'neja' z ne-ljubeznijo
V odnosih pogosto (še posebno so k temu nagnjene ženske) doživljamo 'ne' kot nasprotje ljubezni, torej kot zavrnitev, pomanjkanje skrbi in predanosti. Starši se včasih čutijo nespoštovane ob otrokovem 'ne'. Toda zavedati se je treba, da takrat, ko nekomu izrečemo »ne«, dejansko sebi rečemo 'ja'. Torej ne gre za ne-ljubezen do drugega, temveč za ljubezen do sebe, ko moramo upoštevati sebe, torej spoštovati svoje meje, potrebe in vrednote.

2. Bodite osebni
Otroci veliko raje in hitreje upoštevajo starše, če se vedemo kot resnične osebe, ki imajo svoje vrednote in načela, kot pa če se nemočno opiramo na običajna suhoparna in neosebna pravila tipa »to se ne dela,« ali »to ni lepo« in podobno. Naj bo torej naša govorica jasna, neposredna in osebna:
»Nočem, da ješ sladkarije pred kosilom.«
»Hočem, da si greš umit zobe.«
»Ni mi všeč, da me porivaš. Nehaj.«

3. Sprejmite otrokova čustva
Ko otroku zavrnete neko željo in mu, recimo, odrečete sladkarije pred kosilom, ne pričakujte, da bo otrok takoj razumel vaše vedenje in razloge zanj. Za to ima premalo izkušenj. Je pa upravičen do čustev in občutkov, ki ga spričo okoliščin navdajo. Lahko da bo jezen ali zelo žalosten, saj si je res močno želel tistega mamljivega bonbona. Ne zamerite mu njegovih čustev, temveč dovolite, da jih izrazi. Predvsem pa jih ne jemljite osebno!

4. Dajte otroku čas, da odžaluje svojo neizpolnjeno željo
Koliko časa otrok potrebuje, da se sprijazni z dejstvom, da ne bo dobil bonbona, je odvisno od več dejavnikov. Če ga boste prepričevali, da je to zanj dobro, vas bo prepričeval nazaj s svojimi argumenti, in zadeva se bo najbrž zavlekla. Če mu dovolite, da odžaluje v svojem tempu in na svoj način, bo šlo hitreje (če le ni v ozadju še kaj drugega). Kaj lahko vi storite v tem času? Če čutite, da v vas narašča napetost zaradi otrokove frustracije, usmerite pozornost nase in na svoje telo. Začnite dihati globoko in počasi. Pomembno je, da ne izgubite nadzora nad sabo. Prej, ko se boste sami pomirili, prej se bo pomirili tudi otrok.

5. Ne pozabite spoštovati otrokovega 'ne' (kadar ne vodi v nevarnost)
Otrok bo veliko lažje spoštoval vaš 'ne', če bo imel izkušnjo in zaupanje, da je tudi njegov 'ne' nekaj vreden. Včasih ne želi deliti igračke z drugim otrokom, ne želi jesti ali obleči kape in včasih ne rabi vaše pomoči, temveč se želi obuti sam. Podprite ga v tem! Saj želite, da bi znal reči 'ne' tudi alkoholu in drogam v najstniških letih, mar ne?

(Avtorica: Karolina Radovanović; objavljeno v Lumpijevi zloženki, marca 2011)

1. Večina konfliktov med staršem in otrokom izhaja iz kakovosti odnosa, kakršen prevladuje med njima. Kadar pride do konfliktov ali problemov, so vedno le starši tisti, ki nosijo odgovornost za izboljšanje odnosa.

2. Nikoli se ni modro osredotočati na samo vsebino problema. Namesto tega svetujemo, da postanete pozorni na to, kakšna je kakovost vaše vsakodnevne interakcije z otrokom in pri tem razmislite o naslednjem:

• Ali dovolj časa (najmanj pol ure na dan) posvetite otroku na ta način, da ste pozorni na njegove dejanske potrebe?
• Ali se odzivate jasno in osebno?
• Kako pogosto občutite otroka kot nekakšno »nalogo«, kot »breme« oz. kot »tistega, ki izziva«?
• Kako pogosto znate ceniti radost, razna doživetja oz. kakovost, ki jo vaš otrok že s svojim obstojem prinaša v vaše življenje?

3. Ko se pogovarjate z otrokom, si dobro prisluhnite. Potem pa dobro razmislite o tem, kako bi se počutili sami, če bi se z vami na podoben način pogovarjal nekdo, ki vam je kot avtoriteta zelo pri srcu. Otroci lahko dokaj dobro prenašajo vašo jezo, frustracijo ali žalost, ne morejo pa biti krivi ali prevzemati odgovornosti za vaša čustva.

4. Razmislite tudi o tem, kako vam trenutno gre v življenju, in o tem, kakšen je trenutno vaš partnerski odnos. Stres in disharmonija med partnerjema ustvarjata nemir, negotovost in konflikte v vsej družini.

5. Preverite, kako se vaš otrok trenutno počuti v vrtcu ali šoli.

6. Ko boste razrešili problem, lahko to proslavite (npr. sedete skupaj za pogrnjeno mizo) in otroku poveste, kaj ste se iz konflikta naučili, in se mu zahvalite za njegov prispevek k vašemu učenju in osebni rasti.

* * * * * * *

V vsaki zdravi družini so konflikti neizogibni. A konflikti, ki jih slabo ali pa sploh ne razrešimo, se navadno razvijejo v probleme. To pomeni, da se pojavljajo v vedno krajših časovnih intervalih in da je vzdušje v družini čedalje slabše. Nobena družina pa ne more pred problemi pobegniti.

Večinoma naredijo starši najbolje, kar zmorejo, a večino staršev spremlja tudi občutek, da »najbolje, kar zmorejo« ponavadi ne zadošča. Nobenega razloga ni, da bi se zaradi tega morali počutiti krive. Naj bo to le spodbuda k temu, da v celoti prevzamete odgovornost in poskušate spremeniti svoj dosedanji način. Življenje z otroki je dvosmerna cesta, vzajemen proces učenja, kjer starši sedimo za krmilom. Le na ta način lahko rastemo kot ljudje in na ta način dobi tudi otrok dober vzor, ki mu bo v življenju pomagal, da bo lahko tudi sam odgovorno vzpostavljal medosebna razmerja.

Če pa že zdaj razmišljate na tak način, vendar problemi v odnosih v vaši družini kljub temu ostajajo, svetujemo, da si poiščete zunanjo pomoč in podporo.

1. Zakaj večina otrok zapade v dobo kljubovalnosti?

Saj ne! Kar se dogaja, je naravni razvoj, v teku katerega dveletnik, ki je povsem odvisen od staršev, postopoma postaja vse bolj samostojno in od staršev oddvojeno bitje. Ta razvoj je najbolj intenziven med drugim in tretjim letom starosti – in pozneje spet v puberteti.

2. In zakaj potem pri nekaterih to ni tako zelo opazno oz. intenzivno?

Bolj ko starši ta naravni razvoj poskušajo regulirati in omejevati, večje in hujše so bitke za premoč.

3. Za katere razvojne korake je ta doba kljubovalnosti pomembna? Je sploh pomembna?

Ključna je za razvoj otrokove sposobnosti za razvijanje novih veščin, samozavesti in samospoštovanja. Poleg tega je zelo pomembna za naravo in kakovost razmerja med starši in otrokom. »Zlomiti« dveletnika, da postane priden, prijazen in ubogljiv, je sorazmerno lahko, vendar ima svojo ceno, in plačali jo bodo vsi, ko pride puberteta.

V tem obdobju otrok lahko dobi od staršev zelo pomembno sporočilo: »V redu si, kakršen si, in imava te rada in uživava ob tebi.« – ali pa ga ne dobi.

4. Ali dekleta bolj podlegajo kljubovalnosti kot fantje? In če ja – zakaj?

Po mojih izkušnjah je to bolj ko ne vprašanje kulture in tega, kakšno idejo ima mati o tem, kakšne bi morale biti ženske in deklice.

5. Kako dolgo traja ta faza? Se lahko starši nadejajo, da se bo po dopolnjenem tretjem letu končala?

Faza, ko otrok pravi: »Sam bom!« in se na vsak poskus staršev, da bi uravnavali njegovo vedenje odzove z »ne«, traja približno eno leto. Kot starši se imate možnost odzvati se na dva konstruktivna načina, ki vodita k zmanjšanju števila konfliktov, obenem pa otroku dopuščata, da razvije kar največje zaupanje v starše in njihovo vodenje (ter druge odrasle).

Ko otrok reče: »Sam bom!« je odgovor: »O, lepo! Povej mi, če boš rabil pomoč.«

In ko otrok reče »NE«, mu dajte minuto ali dve – in opazujte, kako se njegov »ne« spremeni v »ja«. Če otroku ni dovoljeno izreči »ne«, je njegova edina druga možnost, da salutira: »Razumem!« in – tako kot tudi vsak odrasli v takem položaju – izgubi dostojanstvo.

6. Ali ima lahko starejši brat ali starejša sestra pozitiven vpliv na kljubovalnega otroka?

Odvisno od tega, kaj imajo starši v mislih, ko govorijo o »pozitivnem«.

7. Ali se je mogoče »dobi kljubovalnosti« izogniti?

Ne.

8. Kako naj starši ravnajo z otrokom, če je zelo kljubovalen? Primeri situacij, kjer se otrok odziva zelo jezno:

- Otrok hoče nekaj, česar ne sme …

Tu gre za učni proces, ki terja čas. Recite »ne« in bodite odločni in prijateljski. Zdravega otroka to ne bo zaustavilo, da si ne bi več želel tistega, kar si, se bo pa na ta način še pred šolo naučil, kdaj je »dovolj«.

- Vsakodnevni rituali oblačenja, menjave plenic, umivanja zob, spravljanja spat ipd…

Otroci ne marajo biti obravnavani kot »paket« ali stvar. Dajte otroku možnost, da sodeluje pri odločanju kdaj in kako. In spet: bodite odločni in prijateljski – NE osladni in pedagoški!!!

- Otrok hoče nekaj, kar pripada sovrstniku ali bratu/sestri

Tudi pri tem gre za učni proces, ki traja 2-3 leta, zato da otrok integrira vase ta del realnosti. Bodite odločni, prijateljski in potrpežljivi.

9. Ali bi morali delati razliko – če jo sploh lahko – med tem, kako obravnavamo otroka doma in v javnosti?

NIKAR! Če jo, potem otrok staršem ne more zaupati.

10. Včasih se zgodi, da starši reagiramo pretirano in se na otroka zderemo. Kaj nam lahko svetujete, da bi se nam v bodoče to ne bi več dogajalo?

Ne skrbite! Otroci potrebujejo ob sebi resnična, čustvena in tudi iracionalna človeška bitja. Povejte otroku, da ste pretiravali, prevzemite za to odgovornost, potem si pa – odpustite.

11. Ali bi se morali stari starši vesti do otrok na enak način kot starši?

Ne. Otroci morajo imeti okrog sebe različne ljudi in mnoge različne vplive, zato da lahko odrastejo in odkrijejo lastne poti in vrednote.

12. Ali imate še kakšen praktičen nasvet za starše, ki se spopadajo z malčkovo kljubovalnostjo?

Največja težava pri vsem skupaj so negativna pričakovanja staršev, ki jih ustvarjajo staromodna psihologija in mediji. Doživljajte otrokovo rastočo samostojnost kot darilo – ne kot problem.

Najprej se vprašajte naslednje:

• Ali gre dejansko za otrokovo dobrobit ali gre »le« za enega od starih konfliktov med odraslima, ki je nenadoma postal očiten? (Če gre za slednje, morata seveda starša spregovoriti o tem problemu in pri tem izvzeti mladostnika kot jedro spora.)

• Če pa gre v resnici za dobrobit mladostnika, lahko napišete seznam razlogov.


Pomembno je, da oba starša uvidita svoje nesoglasje kot dejstvo. Rado se namreč zgodi, da eden od staršev meni, da je nesoglasje staršev nekaj slabega oz. da bi morala biti vedno v vsem enotna. Odraščajoči otroci živijo torej v družini, kjer imata starša v tem trenutku povsem nasprotujoča si mnenja glede nekaterih bistvenih stvari. Če problem poglobite do te mere, da ga razširite še na partnerski odnos, s tem otrokom lahko samo škodujete.

Pred mladostnikom torej odkrito spregovorite o svojem konfliktu nekako takole: »Najini mnenji o tem si zelo nasprotujeta, čeprav si oba želiva, da ne bi bilo tako. Vendar misliva, da bova potrebovala kar nekaj tednov, da se o tem drug z drugim temeljito pogovoriva. Ko to opraviva, ti bova pa povedala, kaj sva sklenila.«

Pogajanja naj potem potekajo v več fazah:

1. faza:
Prvi dan naj ima eden od obeh staršev na voljo približno pol ure, da pove svoje stališče in da razloži, zakaj je zanj to tako zelo pomembno. Drugi ga pri tem nikakor ne sme prekinjati, lahko mu kvečjemu postavlja takšna vprašanja, ki pomagajo razjasniti podrobnosti. Ko prvi konča razlago, naj drugi samo s svojimi besedami povzame bistvo tega, kar je slišal. Če mu partner potrdi, da je prav razumel, naj se ta dan o tej temi ne pogovarjata več.

2. faza:
Naslednji dan ali dva dni pozneje je drugi starš na vrsti, da na enak način predstavi in argumentira svoje stališče.

3. faza:
Po nekaj dneh naj povabita k pogovoru še mladostnika. Pogovor naj začneta tako, da mladostnika seznanita s svojimi stališči, kot sta jih predstavila drug drugemu, in ga po tem povabita, da še sam izrazi svoje mnenje. Če je potrebno, mu pri tem pomagata, dokler ne bo imel občutka, da je povedal vse, kar je želel. O njegovem mnenju naj se starša ne pogovarjata in naj ga ne sodita. Svojega otroka naj samo poslušata in ga vzameta resno.

Nikoli ne gre za to, kdo ima prav, vedno ge le za to, da v družini ohranimo odnos.

4. faza:
Dan ali dva pozneje naj starša ponovno sedeta skupaj in si povesta, kako zdaj gledata na svoj konflikt in stališča drug drugega. Če še vedno enako trdno stojita vsak na svojem bregu kot prej, je pogosto priporočljivo moč odločitve prepustiti tistemu, ki je manj restriktiven – a ne vedno.

5. faza:
Vsi trije sedejo skupaj in starša povesta mladostniku, kaj sta se odločila. Če sta starša sprejela odločitev, ki je zelo oddaljena od mladostnikovih želj, se bosta morala oba sprijazniti s tem, da bosta nekaj časa pač nepriljubljena. A to ni prav nič nevarno! Če pa starša še kar ne moreta priti do konsenza in nikakor ne najdeta skupnega jezika, bo pač moral mladostniku vsak povedati svoje in k temu dodati: »Glede tega se ne morava zediniti, pa tudi glede tega ne, čigava naj obvelja. Zato je žal tako, da se boš moral sam odločiti in prevzeti odgovornost za svojo odločitev.«

Komentar:
Takšne vrste konflikti so pogosto povod za to, da mladostniki dobijo priložnost, da prevzamejo odgovornost zase in za svoje odločitve. To je zanje dobro in zato naj se starši ne počutijo potisnjene ob zid kot »neodgovorni« odrasli. Noben od staršev ni močnejši od drugega in zato lahko naredimo le toliko, kolikor lahko naredimo skupaj. Ostalo pa morajo ugotoviti mladostniki sami in na srečo jih večina to tudi stori.

K temu sodi tudi to, da so leta, ko otroci odraščajo, tisto obdobje, ko moramo tudi odrasli natančneje preveriti in ponovno vzeti pod drobnogled svoje vrednote in načela – vzemite to kot pripravo na življenje takrat, ko bodo otroci dokončno zapustili gnezdo.