Familylab

Ko v družino poseže bolezen

Po knjigi »Družine s kronično bolnimi otroki« povzela Karolina Radovanovič, univ. dipl. kult., voditeljica Familylabovih seminarjev

Po več knjižnih uspešnicah enega najbolj znanih družinskih terapevtov, čigar kolumno lahko preberete vsak mesec tudi v naši reviji, bo te dni v okviru družbeno odgovorne akcije Familylaba, ki jo je omogočila zavarovalnica Vzajemna, izšel slovenski prevod knjige »Družine s kronično bolnimi otroki« avtorja Jesperja Juula.

Tudi številne slovenske družine s kronično bolnimi ali kako drugače hendikepiranimi otroki se soočajo s pomanjkanjem energije in virov za samopomoč, saj so tako v socialnem kot tudi v psihičnem in fizičnem smislu vsaj dvakrat bolj obremenjene kot običajna družina in jih tudi posledice vsakodnevnega stresa prizadenejo hitreje in tudi močneje.

Knjiga govori o tem, kaj lahko starši ukrenejo, da bi kar najbolje poskrbeli za kakovost svojega odnosa do bolnega otroka in njegove potrebe po razvoju samospoštovanja, samozavesti, osebne integritete in odgovornosti. Kronično bolni otroci se v teh potrebah prav nič ne razlikujejo od drugih otrok, toda težnja po tem, da kronično bolne poosebljamo z njihovo boleznijo, je tako močna, da je zelo pomembno, da družina sama poskrbi za ohranjanje ravnovesja med boleznijo in zdravjem.

Več...

"To ni fer!"

O pravičnosti in poštenosti ter enakosti in enakovrednosti

Piše: Simona Iglič

Mamica treh otrok je družinskemu svetovalcu pojasnjevala, kako različni so njeni trije otroci. Sploh najmlajša deklica je čisto drugačna od starejših dveh. Mamico je zanimalo, ali je primerno, da ima za najmlajšo drugačna pravila kot za ostala otroka. Npr. glede odhoda v posteljo in podobnih družinskih opravil.

Terapevt je pozdravil njeno željo po individualnem pristopu. Mamica je nadaljevala, da se ji zdi vseeno malce nenavadno, da bi imela za vsakega otroka drugačna pravila – trije otroci, trojna pravila. To pa je lahko naporno! Že zapomniti si jih, kaj šele pregovarjati se z otroki, ki bodo zagotovo ugovarjali zaradi neenakosti.

Nato je mamica razmišljala na glas: »Morda pa ne bi bilo slabo, da sploh nimam pravil in samo skušam čim bolj slediti individualnim potrebam svojih otrok. Bi to šlo ali bi v družino vneslo več konfliktov?«

Več...

Skakanje po lužah

Piše: Aleksandra Pinterič

OTROŠKI SVET LUŽ

V vsaki manjši ali večji luknji v asfaltu, makadamu ali drugi površini v deževnih dneh hitro zraste luža. Ta preprosta reč – LUŽA – otrokom poveča oči, nariše nasmeh na obraz in vzbudi domišljijo. Ob tem jim zastane dih, v mislih pa se jim odvije scenarij čofotanja na 1.000 različnih načinov. Tisti, ki so pogumni in ne razmišljajo o posledicah ali pa jim je zanje malo mar, se poženejo v dir proti luži v boljših čevljih in novih hlačah ter popolnoma gluhi od veselja. Tista nedolžna reč, za katero bi bilo bolje, da je ne bi bilo tam, postane čokolada v prepovedanem predalu. Po startu sledi samo še »PLJUSK!« Leteče kapljice v slogu Matrice v počasnem posnetku osvajajo svet na vse strani, predvsem mamino novo krilo ter lepe mamine in očetove usnjene čevlje. Vse, kar je majhen pogumnež s premočenimi hlačami v neizmernem navdušenju sposoben iztisniti iz svojega grla, je:

»Mami, si videla?«
»ŠE!!«

Kar sledi, je nadrealistično srečanje dveh nasprotujočih si svetov, ko na maminem obrazu majhen pogumnež zagleda grozo, čeprav je pričakoval klic podpore. Realnost ali krutost?

Več...

Otroci ne ubogajo in to nas bega

Piše: Simona Iglič

Današnji otroci ne ubogajo več kot nekoč in to odrasle bega. Sprašujemo se, zakaj je tako, ko pa vendar toliko naredimo zanje. Kar naenkrat je logika – več ko daš, manj dobiš. Včasih so otroci do starosti 14, 15 let slepo ubogali starše, danes pa se mimogrede zgodi, da petletnica med poletnim dopustom reče mami: »Domov grem, da veš! Samo do tja, kjer pelje trajekt, me pospremi.« Dobro je, da nas bega to otroško "nesodelovanje", saj to pomeni, da nam je vsaj malo že jasno, kako je z ubogljivostjo, le ubesediti še ne znamo, zakaj so današnji otroci tako samosvoji in zakaj se »jezikava puberteta« začne že v predšolskem obdobju.

Več...

"Mi smo noseči!"

Piše: Aleksandra Pinterič

Vse bolj razsaja trend sodobnega »ljubkovalnega« pogovarjanja z otroki in okolico v tretji osebi množine ali ednine. Pred časom se je ta »ljubkovalnost« vezala predvsem na gremo amat, papat, ajčkat ipd. Začne pa se z »mi smo noseči«.

Primer:
Otrok, star 9 let (po videzu), vrešči in pobegne mami iz trgovine. Mama steče za njim in mu reče: »Poslušaj, mami gre samo v trgovino pogledat, da si nekaj kupi.« Otrok vrešči še naprej. Prime ga za roko in odvleče s sabo.

»Mi smo noseči. Dobili smo prve zobke. Mi pa že hodimo. Kako ste že veliki! Kaj vi že hodite v šolo? Babi gre sedaj v hišo, pride takoj nazaj! Ati gre iskat sok. Kaj bo hčerka pila? …«

Ta ljubkovalnost teži, da na »lep« način zavestno vključuje vse člane v skupnost, v družino. Mogoče izhaja to iz želje staršev, da sami v otroštvu na nek način niso bili upoštevani, videni in deležni ljubezni, pozornosti v lastni družini. V vse to sem bila ujeta tudi sama in sedaj zelo počasi lezem iz tega. Vse bolj me moti, ko se kdo pogovarja z otrokom: »Kje je bil sedaj Marko?« Zamislim se, kaj sploh to pomeni.

Več...

Ravno prav strogi?

Piše: dr. Metka Kuhar (Sobotna priloga Dela, 16. 1. 2010)

V sociološki literaturi o sodobnih družinskih oblikah velja splošno soglasje, da so se odnosi med starši in otroki v zadnjih desetletjih spremenili. Teoretika, kot sta Anthony Giddens in Ulrich Beck, poudarjata, da so ti odnosi, kakor tudi partnerski odnosi, vse bolj demokratični. Giddens na primer pravi: »O današnji družini velja povedati le eno zgodbo: to je zgodbo o demokraciji. Družina se vse bolj demokratizira.« Demokratizacija odnosov med starši in otroki, ki v ospredje postavlja enakost, vzajemno spoštovanje, avtonomijo, odločanje skozi pogovor, je po njegovem del procesa širših družbenih in kulturnih sprememb. Odnosi med starši in otroki se razvijajo v tesni povezavi z emancipacijo žensk, širšo družbeno demokratizacijo in pluralizacijo družinskih oblik. Sledeč Norbertu Eliasu bi lahko rekli, da so medgeneracijski odnosi nasploh postali manj formalni, bolj odprti, čustva se laže in bolj odkrito izražajo, tabu teme so v družinski komunikaciji manj pogoste, pravica do občasnega umika iz utesnjujočih družinskih razmerij je postala bolj sprejemljiva.
Več...

Otroci in nakupovalno-obdarovalne navade: Dragi Dedek Mraz, prinesi mi ...

Piše: Maša Ogrizek (Dnevnikov objektiv, 12. 12. 2009)

December je čas, ko otroci pišejo pisma Božičku ali/in Dedku Mrazu, starši in stari starši pa poskušajo izpolniti v njih zapisane želje. Zdi se, da postajajo seznami sodobnih otrok vse daljši, predvsem pa so stvari, ki si jih želijo, vse bolj natančno opredeljene. Pogosto so namreč izbrane iz katalogov, s katerimi že novembra pridno polnijo naše nabiralnike, ali iz oglasnih sporočil, ki pobliskavajo s televizijskih in računalniških ekranov.

Sodobni starši pa se z vprašanjem, kaj oziroma koliko kupiti svojim otrokom, ne srečujejo le ob praznikih, ampak skozi vse leto. Kot poudarja priznani danski psiholog in družinski psihoterapevt Jesper Juul, so tovrstne dileme nov pojav in so tesno povezane z dejstvom, da - kljub trenutni krizi - živimo v tako imenovani družbi blaginje. Po njegovih besedah v preteklosti starši, strici, babice... otroku niso kupili želene stvari predvsem zato, ker niso imeli denarja zanjo. Danes je način obdarovanja postal stvar odločitve.
Več...

Mali človek na velikem odru življenja

piše: Simona Iglič

Otroci v vrtcih in šolah večkrat na leto nastopijo za starše. Ob posebnih priložnostih pokažejo, kaj so se naučili in skušajo pričarati staršem utrip svojega vsakdana. Otroci z veseljem delijo svoj svet z odraslimi. Nekateri komaj čakajo, da odpojejo, odplešejo in pokažejo, kaj vse počno v vrtcu. Le tu in tam pa se zalomi in otrok ne pristane na tovrstno pridobivanje odrasle pozornosti. Nekaj pa je tudi takih otrok, ki ne prenašajo niti najmanjšega pritiska, pa čeprav gre za prijazno spodbudo in poziv k sodelovanju v vrtčevskih dejavnostih. Ti otroci, ki so se znašli v položaju, ko preprosto ne pristajajo na tovrstno izpostavljanje, pišejo svoje individualne zgodbe. Če si vzamemo čas in pokukamo vanje, začutimo, kakšen stres in obremenitev predstavlja za otroka izbira, da ne bo sodeloval. Odrasli skušamo te občutke minimalizirati, nekateri pa se še spomnimo, kako velik je lahko oder, ko si še čisto majhen in nimaš niti občutka niti izkušenj, ki bi ti kazale pravo pot.

Več...

Biti moški?

Piše: Tomaž Flajs, psihoterapevt

Kaj pravzaprav pomeni biti moški? Odgovor na to vprašanje je bil nekdaj preprost, saj so bile spolne vloge v okviru tradicionalnih družb mnogo bolj jasno opredeljene. Dandanes, v času skokovitega tehnološkega napredka in spremljajočih sprememb v načinu življenja ter relativizacije ustaljenih predstav, ni več tako. Ob tem mnogi moški doživljajo krizo identitete. Da bi bil položaj še bolj zapleten, so zapovedi in norme preteklosti glede tega, kakšen mora biti moški, ohranile svoj vpliv in zavirajo njeno razreševanje. Pravzaprav je že samo načenjanje te teme prelamljanje tabuja, kajti ideal moškosti terja svoj davek v obliki zapiranja vase, zanikanja težav in odklanjanja pomoči, ker bi to pomenilo priznanje lastne občutljivosti, nemoči in odvisnosti od drugih.

Več...

Koliko znamo prisluhniti otroku?

Piše: Aleksandra Pinterič

Otroci so svet zase, svet, ki ga odrasli ne razumemo, pa čeprav se še tako trudimo in imamo na voljo najrazličnejše raziskave, metode, teorije in pristope. Mnogokrat pa se staršem zgodi, da jim ne znamo niti prisluhniti in da zgrešimo bistvo medsebojnega odnosa.
Več...

Starševsko vodstvo v predšolskem obdobju

Piše: Karolina Radovanović

Prvih 18 mesecev otrokovega življenja je naloga staršev, da se posvetimo dojenčku in njegovim potrebam po hrani, negi, zavetju, varnosti in stiku. Pri tem svoje želje in potrebe potisnemo v ozadje. Kaj pa potrebuje naš malček?

Več...

Kako z besedami gradimo otroke

Piše: Aleksandra Pinterič

»BESEDA NAREDI ČLOVEKA.« Ga naredi ali ne?

»Besede, besede, besede ...« prepeva pesem iz radia. Čoln misli me odpelje po strugi raziskovanja. Besede so dolge, pomembne, mogočne, nežne, vesele, neznane, naivne, težke … So res samo besede – ali so kaj več?

Več...

Kaj lahko naredimo dobrega?

Piše: Mojca Grešak

»Nothing worth knowing can be taught.«
Oscar Wilde

Zame kot učiteljico je pomembno eno samo vprašanje: Kaj mi kot učitelji, ki preživimo z otroki skoraj 1000 ur na leto, lahko naredimo DOBREGA - ne glede na vsak dan očitnejšo zastarelost šolskega sistema in ne glede na dejstvo, da današnjim otrokom, osamljenim v svetu zapovedanih užitkov in oropanih velikih vzornikov ni ravno lahko? Obupovanje nad enim ali drugim, sistemom ali otroki, po mojem ni edini možni odgovor, čeprav mikaven in boleče pogost.

Pa vendarle, odgovor na vprašanje, kaj lahko naredi posameznik, se zdi teoretično preprost. Delovanje v vsakdanji učiteljski praksi - nikakor!

Več...

Odhajam v Svet, odhajam v Vrtec!

Piše: Simona Iglič

Da se bo otrok navadil na vrtec, ne da bi bila to zanj in za vse vpletene stresna izkušnja, je velika želja odraslih, včasih tudi iluzija. Instantni recepti, ki bi jih tako radi imeli, so morda v pomoč staršem, a »težko delo« vseeno čaka celo družino, ki potrebuje predvsem čas in zaupanje.

Obstaja nekaj nujnih sestavin (tolažilne dudice, ninice, domače igrače, topla in razumevajoča vzgojiteljica, majhno število uvajajočih otrok ...), ki pa so koristne šele takrat, ko za vsako družino preteče individualno odmerjena količina časa in z njim porojeno zaupanje vase in v vrtec.

Več...

Prepir, ki zbližuje

Piše: Karolina Radovanović

»Veličina ni v tem, da nikoli ne pademo, temveč da se po padcu vedno poberemo,« pravi kitajski pregovor. Enako velja za konflikte: ne gre za to, da nikoli ne zapademo v konflikte, temveč da jih učinkovito izpeljemo.

Konflikt: različne želje ob istem času
Konfliktov se pogosto bojimo. Največkrat zato, ker imamo o njih zmotne predstave. Na žalost mnogi verjamejo, da konflikti z drugimi osebami predstavljajo slabše ali manj kakovostne odnose. Nekateri partnerji enačijo medsebojne prepire s pomanjkanjem ljubezni. Sklepajo, da niso za skupaj in se razidejo. Tesna prijateljstva se lahko razbijejo zaradi nerazrešenih nasprotij. Starši pa se pogosto doživljajo kot slabe starše, če imajo konflikte z otroci.
Več...

Reci "oprosti"!

Piše: Simona Iglič

Z mlado študentko, takšno, ki veliko vidi in zadosti opazi, se pogovarjava o otrocih. Pa o tem, kako smešno je, da odrasli otroke silimo, da se opravičijo, ko npr. udarijo ali uščipnejo prijateljčka. Kot da bi ta srednje dolga beseda imela kak večji pomen za kateregakoli udeleženca prepira, razen za razsodnika – se pravi odraslega. Pa vendar, mlado dekle vseeno vztraja in pravi, da »žrtvi« pa morda pomaga, ko sliši, da je nekomu žal, da mu je hudo storil. Pa ne vem, če je ravno tako.
Več...

Otrok mora obdržati starša

Piše: Špela Keber

Ločitev je za otroka vedno boleča. Kljub temu 50 odstotkov otrok ločitev preživi brez kasnejših posledic. Vse je v rokah staršev.

Čeprav danes ločitev ni več takšen družbeni tabu kot pred desetletji, saj skoraj vsak otrok pozna kakšnega vrstnika z ločenimi starši, je to za otroka vedno zelo težka izkušnja. Bolečine ob ločitvi starši ne morejo preprečiti, lahko pa s prevzemanjem osebne odgovornosti poskrbijo, da ta dogodek ne bo travmatično zaznamoval kasnejšega otrokovega življenja. O tem, kako naj ravnata starša ob ločitvi, smo se pogovarjali z dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič, psihologinjo, strokovnjakinjo za psihologijo družine in družinsko terapevtko.

Več...

Dovolj kritike, potrebujem podporo

Piše: Karolina Radovanović

V želji, da bi nekaj dosegli, smo včasih do sebe precej zahtevni. Lahko pa se naučimo biti tudi sebi prijaznejši. Največkrat znamo drugim stati ob strani, vendar si našo podporo zaslužimo tudi sami.

Pred nekaj meseci nam je na skupinski terapiji psihoterapevtka Jana Rijavec pokazala vajo, ki me je navdušila. Vsak si je moral predstavljati potok z naslednjim navodilom: Želeli smo si ga preskočiti, a nas je bilo obenem strah. Moja partnerka v vaji Eva se je, skladno z navodili vaje, na moj notranji konflikt odzvala na tri različne načine.

Več...

Misleci za jutri

V časih negotovosti najbolj potrebujemo prav dobre ideje, so prepričani pri nemškem tedniku Die Zeit. In tako predstavljajo portrete ljudi, ki mislijo za jutri. Med dvanajst najpomembnejših vizionarjev sodobnega časa so uvrstili tudi Jesperja Juula.

* * * * * * * * * * * * * * *

JESPER JUUL - PORTRET

Za spoštovanje gre

Danski družinski terapevt Jesper Juul pomaga odraslim pri reševanju enega najtežjih problemov sodobnega časa: kako ravnati z otroki. Jesper Juul deluje kot svetovalec, pedagog in terapevt v mnogih deželah Evrope, med drugim tudi v begunskih taboriščih.

Na kavču udobno leži ženska in bere. Nenadoma se iz sosednjega prostora zasliši glasna glasba – mož je spet navil ojačevalnik do konca. Ženska stopi k njemu in zavpije: »Kolikokrat ti bom morala še reči, da mi gre hrup na živce?! Za kazen danes ne smeš gledati Športnega pregleda!« Kazen mora biti, si misli, kazen je vzgojna. Sicer se nikoli ne bo ničesar naučil.

Več...

Jaz sem jaz

Piše: Simona Iglič

Ljudje se opredeljujemo skozi poklicno identiteto, družinski status, posebne sposobnosti, ki jih premoremo, zanimanja, ki jih gojimo. A le malo je takih ljudi, ki vedo, kdo so, če odvržejo vse »predstavitvene simbole«.

Kako težko je odgovoriti na eno izmed temeljnih eksistencialnih vprašanj: Kdo sem jaz? Otroci nekega vrtca so v svoji dramski igrici nanj odgovorili takole:

"Jaz sem jaz! Nič več in nič manj! Vem kaj mi je všeč in česa ne maram.
Vem kaj me jezi in kaj straši. Vem, kdaj sem žalosten in kdaj vesel. Vem, kaj me zanima in kaj mi je odveč. Vem, kdo mi je všeč in kdo je zame preveč.
In tukaj v gozdu imam mir in čas, da se vsak dan vprašam odkrito naglas: sem jaz še vedno jaz?!
Jaz sem jaz, nič več in nič manj, otroško razigran, sebi predan. Unikaten, enkraten, poseben, čudovit. Po svetu hodim in puščam sledi, nevidne in vidne, se mi zdi!"

Več...

Zapri vrata, "Supermami"!

Piše: Simona Iglič

Odnos med mamo in otrokom je eden bolj intenzivnih v človekovem življenju. Skoraj eno leto trajajoči porodniški dopust ponuja ogromno časa, da se potrebe otroka in mame prepletejo do takšne mere, da ženska preprosto ne ve več, kdaj gre za zadovoljevanje njenih in kdaj otrokovih potreb.
Več...

Igralno zanemarjeni otroci

Piše: dr. Milan Hosta

Igralno zanemarjeni otroci so tisti, katerim odrasli ne omogočijo, da se igrajo po svojih vzgibih, da se svobodno prepustijo igri z vrstniki ali z naravo, ne da bi v to aktivno posegali in postavljali omejitve po lastni presoji. Igralno zanemarjeni otroci ne izživijo igrivosti kot temeljne značilnosti otroštva in se kasneje niso sposobni soočiti z odgovornostjo, ki jo zahteva globalni svet v imenu humanosti in se ne razvijajo v osebnost v polnem smislu in zmožnostih, ki bi jim omogočale cvetoče ustvarjalno življenje v cvetoči družbi miru.

Več...

Moč pohvale in priznanja

Piše: Karolina Radovanović

Ljudje si pogosto močno želimo, da bi nas kdo pohvalil, vendar hkrati težko sprejmemo pohvalo in jo tudi z zadržki izrečemo drugim. Zakaj se radi odpovedujemo pohvalam, čeprav nam veliko pomenijo in koristijo?

Ljudje potrebujemo odnose z drugimi ljudmi. Pomemben del vsakega odnosa predstavlja komunikacija, kako se počutimo v družbi drug drugega. Nekoga pohvaliti pomeni tudi, da mu izrazimo priznanje. Torej da opazimo njega ali njegove sposobnosti, ter ta občutek ali mnenje tudi povemo tej osebi. S pohvalo lahko izrazimo hvaležnost drugi osebi, ker nam je všeč v njihovi družbi ali ker posedujejo določene lastnosti, ki nam ugajajo. Kvalitetnih medsebojnih odnosov ni lahko vzpostavljati ter ohranjati. Kadar naletimo na odnos, v katerem se dobro počutimo, ga ne jemljimo za samoumevnega.

Več...

Ohranjanje iskric v partnerski zvezi

Piše: Darja Barborič Vesel

V obdobju zaljubljenosti in ko začenjamo razmerje, bližina ni težavna. Pogosto smo si celo tako blizu, da se razumemo brez besed. Pogled, dotik, nasmeh je dovolj, da točno vemo, kaj misli partner. Z zorenjem razmerja pa se »osamosvajata« tudi partnerja. Včasih ne oba naenkrat in ne na enak način. Spet začnemo zaznavati sebe, svoje potrebe in želje ter se čudimo, da so lahko malce ali pa zelo drugačne od partnerjevih. To je lahko prvi korak oddaljevanja. Naslednji korak je običajno prihod otroka (oz. otrok), ki močno vpliva na oba partnerja, še posebej na žensko, ki se zaradi potreb otroka po intimnosti, pozornosti, zaradi njegove nebogljenosti in absolutnega zadovoljevanja potreb kar malo oddalji od partnerja. Na drugi strani so krive tudi delovne ambicije, družinske težave in še mnogo drugih dogodkov, ki za partnerja nimajo enakega pomena.

Več...

Biti z najstnico

Piše: Ksenja Kos

Ko pomislim na svojo starejšo hčer, mi srce prične hitreje utripati. Štirinajstletnica je pravi izziv.

Verjetno imam podoben občutek kot večina staršev, ko rečem, da je zrasla čez noč. Že kot otrok je bila dinamična, odprta in razigrana, mnogokrat je stopala v vlogo vodje v skupini. Vedela je, kaj hoče, in znala je povedati tako, da je zadovoljila svoje želje. Že takrat sem se spraševala, kakšen bo najin odnos, ko postane najstnica. Glave si nisem vnaprej polnila s strahovi, raje sem uživala v skupnih trenutkih.

Več...

Tudi starši si morajo spoštovanje zaslužiti

Piše: Karolina Radovanović

Četrta božja zapoved pravi: »Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in da ti bo dobro na Zemlji!« Zapoved je kulturno tako močna, da brezpogojno velja za vse, vernike in nevernike. Naj si nihče ne drzne podvomiti o teh besedah, sicer ... Sicer bo kaj? Za trenutek bodimo pogumni in razmislimo, kaj se skriva za to brezpogojno zahtevo tradicionalne morale.
Več...

Vzgojite optimističnega otroka

Piše: Špela Keber

Znanstveno dokazano starši lahko vplivamo na to, ali bo naš otrok odrasel v zadovoljnega človeka ali ne.

Spoznanje, ki lahko osvobaja, a hkrati polaga veliko odgovornost na ramena staršev. Po zaslugi nevroznanosti in večletnih raziskav o možganih primatov in drugih živali smo spoznali, kako različni načini vzgoje vplivajo na možgane otrok. »Zdaj vemo, da lahko na milijone pomembnih trenutkov, ki jih otrok doživi s starši, ustvari sisteme in kemične procese, ki bodo otroku omogočili, da bo imel zelo bogato življenje,« je v uvodu v knjigo "Znanost o vzgoji" zapisala Margot Sunderland, direktorica oddelka za vzgojo in izobraževanje v londonskem Centru za duševno zdravje otrok.

Več...

Zakaj je dobro potolažiti dojenčka, kadar joka

Piše: Karolina Radovanović

Novopečeni starši pogosto naletijo na dobronamerne nasvete iz svoje okolice, da bodo razvadili svojega dojenčka, če se bodo prehitro odzvali na vsak njegov klic.

Ker si nihče od staršev ne želi imeti razvajenega otroka, se lahko znajde v precepu, kako ukrepati: slediti svojim občutkom in otroka potolažiti ali ubogati bolj izkušene? Na srečo dileme ni več. Mati narava nas je opremila s pravimi instinkti. Če začutimo, da nas naš nebogljeni otročiček potrebuje, se lahko brez kančka slabe vesti odzovemo na njegov jok. Dojenčki, to so otroci do prvega leta starosti, se ne morejo razvaditi. Po drugi strani jim lahko naredimo precejšnjo škodo, če jih poskušamo »vzgajati« pregodaj. Poglejmo si zakaj.
Več...

NE - odgovor, poln ljubezni

Po knjigi J. Juula: "To sem jaz! Kdo si pa ti?" povzela in priredila Špela Keber

''Ne'' – beseda, ki jo obvladajo dveletniki. Kaj pa vi? Kdaj ste nazadnje rekli ''ne''? In kolikokrat ste rekli ''da'', čeprav ste v resnici mislili ''ne''?

Zakaj je danes tako težko izreči ''ne''?

Besedo ''ne''pogosto doživljamo kot nasprotje ljubezni, v nas poraja občutek zavrnitve, nesprejetosti ali pa – še zlasti, kadar jo izreče otrok, neposlušnosti.

Ljudje ne maramo konfliktov, v družini želimo mir in ljubezen, zato velikokrat raje zatajimo sebe, kot da bi s preostalimi družinskimi člani prišli v konflikt. Vendar konflikt ni nujno nekaj slabega. Je le dejstvo, da ima vsak človek svoje potrebe, želje, mnenja. Ni pristnega in tesnega razmerja s sočlovekom, ne da bi imeli vsaj nekaj konfliktov na dan. Nekateri izmed konfliktov so bolj nedolžni in jih hitro rešimo, drugi so bolj resni in lahko traja ure ali dneve, preden jih rešimo. Naj bodo takšni ali drugačni, konflikti so pomemben del odnosa. Na žalost pa še vedno mnogo ljudi misli, da imeti konflikt z otrokom ali partnerjem pomeni biti slab starš ali partner. Toda s pomočjo konfliktov se razvijajo občutek za druge, empatija, samospoštovanje in socialne veščine. S pomočjo konfliktov rastemo in se razvijamo.

Več...

Iskanje izgubljenega časa

Piše: Irena Samide

»Mami, a ni to hecno,« je zadnjič pred rdečo lučjo na semaforju razglabljal naš mali filozof. »Če stojiva pred semaforjem in se nama mudi v šolo, se nama zdi ena minuta zelo dolga, ko pa igram nogomet, je takoj mimo.«

»Res je,« sem se nasmehnila, »kako je to mogoče?«

»Ne vem. Najbrž zato, ker takrat, ko igram nogomet, ne mislim na to, kako čas teče.«

Kako preprosto zveni. In še kako prav ima. Katere so bile najdaljše minute v mojem življenju? Zagotovo tistih 2-krat po 5 minut, ko sva skupaj z Janijem stala pred vrati otroške sobe, v kateri se je drl sedemmesečni Val. Ker nisva hotela imeti »razvajenega otroka« in se nama je zdelo, da »nič ne spi« in da ga morava »vzgojiti«, sva se odločila, da ga po tisti znameniti zloglasni metodi »navadiva na samostojno spanje«. Otrok se je jokal, nama pa se je pred vrati sobe trgalo srce. Kot uročena sva strmela v veliko stensko uro v predsobi. Sekundni kazalec se je obiral kot še nikoli. Čas se je dobesedno ustavil, otrok pa je jokal. Še štiri minute. Otrok je jokal, vpil. Še tri in pol. Otrok je jokal, vpil, hlipal, tulil. Še tri minute. Postajalo je nevzdržno. Ko sem po 5 minutah planila v sobo, so mi po licih lile solze.

Več...

Čas za otroke, čas za nas

Piše: Darja Barborič

ČAS Z OTROKI

Preživljanja skupnega časa je za marsikatero družino neuresničena želja, če ne celo «misija nemogoče«. Neredko se zgodi, da se družina v celem dnevu ne zbere skupaj ali pa je skupaj samo v jutranjem in večernem hitenju in urejanju. Z družbeno spremembo zaposlitve žensk je nastala ideja, da je za otroke bolj pomembno, da z njimi preživimo kakovosten čas, kot pa da so otroci preprosto z nami.

A otroci imajo največ od staršev, kadar smo z njimi. Ta čas je najdragocenejši. Biti skupaj, čutiti obstoj drugega bitja, njena/njegova čustva, misli, ustvarjanje tihe bližine in biti zraven ob razburkanih čustvih. Vse to je mogoče samo ob druženju. Lepo se je družiti z ljudmi, ki jih imamo radi. Ali drugače rečeno. Ko imamo nekoga radi, želimo biti z njim in preživljati čas z njim.

Več...

Doslednost pri vzgoji

Piše: Lidija Liberšar

Ko sem prvič postala mama, sem občutila porod kot levitev iz bube v drug organizem. Danes vem, da se je zame in mojega moža proces velike preobrazbe in osebnega zorenja v tistem trenutku pravzaprav šele pričel. Nisva povsem dobro vedela, kaj vse naju čaka, pripravljena pa sva bila dati vse od sebe, da bova dobra starša, vredna svojih čudovitih otrok.

Že prej sva razmišljala in brala o tem, kako vzgajajo dobri starši. Ugotovila sva, da pravzaprav vsi, tako laiki kot strokovnjaki, menijo, da je za resnično dobre starše potrebna doslednost: dosledni starši – srečni otroci!

Več...

Oči je dobil sina

Piše: Ksenja Kos

Ločitev je dandanes vsakdanji pojav. Otroci so priče tem zgodbam pri svojih vrstnikih, vidijo jih pri sosedih, prijateljih … Tudi moji hčeri sta bili priči tem razpadom družin pri svojih sošolkah in sošolcih. Starejša hči, danes 14-letnica, se velikokrat ozre nazaj in se spominja, da se je spraševala o tem, kako živijo.
Več...

Familylab - inspiracija za starše

Piše: Karolina Radovanović

Tudi v Sloveniji smo dobili podružnico mednarodne organizacije Familylab. Gre za družinski laboratorij, kjer se srečujejo starši, ki želijo obogatiti družinsko življenje in razvijati svoje starševske sposobnosti.

Familylab uspešno deluje že v sedmih evropskih državah. V obliki predavanj, seminarjev in delavnic, ki jih po vsej Sloveniji vodijo usposobljeni Familylabovi strokovnjaki, ponuja podporo, pomoč in svetovanje družinam. V večini primerov gre za družine, kjer so starši dejavno udeleženi pri vzgoji svojih otrok in radovedno iščejo učinkovitejše oblike za spopadanje z večjimi ali manjšimi družinskimi težavami. Posebnost Familylaba je v tem, da ne gre za novo metodo vzgajanja ali klasično šolo za starše, polne nasvetov o tem, kaj je najboljše za vašega otroka. Gre za precej radikalno spremembo perspektive, kjer se krepi vaša starševska kompetenca in spoštuje izvirnost vaše družine. Vsak starš je največji strokovnjak za svojo družino. Familylab mu ta občutek lahko pomaga okrepiti.

Več...

To sem jaz! Kdo si pa ti?

O bližini, spoštovanju in mejah med odraslimi in otroki

Po knjigi z istoimenskim naslovom povzela in priredila Ivana Gradišnik

Naši otroci in naši bližnji po svoje doživljajo ljubezen, ki jo čutimo do njih – njihovo občutenje je odvisno od tega, kako jim jo izkazujemo. Vsi pa smo si enaki v tem, da se ne počutimo ljubljeni, kadar drugi ne spoštujejo naših osebnih mej.

Več...

O joku in separaciji

Povzela Anja Cotič Svetina - po knjigi Margot Sunderland: "Kaj bi morali vsi starši vedeti o vzgoji"

Na stisko ob ločitvi se otroci večinoma odzovejo z jokom in oklepanjem staršev, le-ti pa pogosto ne vedo, kako naj bi reagirali, da bi ločitev kar se da olajšali. Običajno slišimo celo vrsto nasvetov – od tistih, ki pravijo, naj se otrok pač pošteno zjoka in da se bo že navadil, do tega, da otroka, ki še ni pripravljen na ločitev, še ne vpišemo v vrtec. Ker pa je situacija v vsaki družini zelo specifična, je težko dati nasvete, ki naj bi veljali za vse.

Več...

Otroci posnemajo starše

Piše: Darja Barborič

Postanemo to, kar so nas naši starši naučili v svojem prostem času, ko se niso posvečali naši vzgoji. (U. Eco, "Foucaultovo nihalo")

Starši smo prvi in najpomembnejši vzgojitelji svojih otrok. V vzgojo svojega naraščaja smo tudi pripravljeni vložiti veliko energije. Pogosto pa pozabimo, da najbolj vzgajamo ravno takrat, ko tega sploh ne nameravamo početi. Ko preprosto smo z otrokom ali pa ko nas ni, ko delujemo spontano, skratka, ko obstajamo, živimo.

 

Več...

Otroci in žalovanje

Piše: mag. Dušica Grgič, univ. dipl. psih.

BOLEČINA, KI JO DELIMO, SE RAZPOLOVI

Izgube, odhodi in smrt so dogodki življenja, o katerih težko govorimo in v katerih se tudi sami velikokrat ne znajdemo najbolje, ko nas doletijo. Kaj pa otroci? S preselitvijo izgubijo prijatelje, ki so jih imeli v šoli in soseščini, ob razvezi staršev izgubijo dom in bližino enega roditelja, na izletu izgubijo najljubšo igračko, kuža, muc ali zajček, na katerega so bili zelo navezani, nenadoma izgine ali pogine, po dolgi bolezni umre babica ali dedek, v avtomobilski nesreči nenadoma izgubijo očka ali mamico, ali pa živijo ob bratcu ali sestrici, za katerega vedo, da ima neozdravljivo bolezen. Vse to je del življenja, ki se pogosto dogaja. Ali si lahko predstavljamo, kaj doživljajo v teh trenutkih otroci? Kako razumemo vedenje otrok, ki jih preplavi žalost ob izgubi?

Več...

Ko gre mama v porodnišnico

Piše: Darja Barborič

Odhod v porodnišnico je stresen dogodek; ne le za nosečnico, tudi za družino in njene najmlajše člane. Na to, da nas nekaj časa ne bo doma, jih je treba pripraviti. Otrok, ki že nekaj časa hodi v vrtec ali je v varstvu kje drugje, že razume, da to, da nekoga ne vidi, še ne pomeni, da ga ni več. Razume, da bo mama prišla nazaj, kljub temu pa mu moramo to večkrat potrpežljivo razložiti.

Več...

Kjer poje šiba, umira dostojanstvo

Slovenija, ena redkih evropskih držav, kjer zakonodaja otrok ne ščiti pred telesnim kaznovanjem

Avtorica: Ranka Ivelja

"Kjer so otroci, mora biti doma tudi šiba, to je stara resnica in pravica. Kjer ni pri deci šibe strahovalke, tudi pokorščine ni..." "Oča in mati brez šibe in pa kralj brez meča izgubijo hitro čast in oblast." "Šiba strahovalka se ne sme za tramom posušiti; zakaj suha šiba se rada zlomi in malo pomaga; za potrebo mora peti, toda modro in po pameti."

Več...

Klofuta

Prepovejmo vsakršno kaznovanje otrok

Avtorica: Nika Vistoropski

"Sam si si kriv! Kaj pa me nisi ubogal!« so besede iz ust staršev, ki se poskušajo oprati krivde za udarec, ki ga zelo pogosto obžalujejo. Tisti, ki tepejo svoje otroke, so bili v otroštvu večkrat tudi sami tepeni – vzorci se ponavljajo. Tepež spodbuja laganje, slabo samopodobo in pomanjkljivo opremljenost za odraslo življenje. Nična toleranca do telesnega kaznovanja je stanje, ki bi si ga želeli tudi v Sloveniji.

Več...

Umetnost starševstva

Piše: mag. Dušica Grgič, univ. dipl. psih.

Skozi stoletja se družina spreminja in razvija. Družbene spremembe in spremembe razmerij med spoloma so v zadnjih desetletjih pomembno vplivale tudi na vsebino in fleksibilnost vloge moža in žene, očeta in matere v družini. Še posebej na vlogo očeta.

Več...