• Da bo šola dobro dela - Familylab v šoli

    Šele takrat, ko bomo bolje poskrbeli za učitelje, bo šlo bolje tudi učencem. Stalno strokovno izpopolnjevanje učiteljev predstavlja v sodobni družbi znanja tehnologijo prihodnosti.

    »Poslušnost človeka uničuje, ne vzgaja. Nasilje in kaznovanje ne smeta biti sredstvi učiteljev in staršev, s katerima bi otrokom vsiljevali svojo voljo. Tako otroci samo resignirajo. Vzgoja je uspešna le ob sodelovanju. Otrok ne učimo z discipliniranjem, temveč z iskrenim priznavanjem (to pa ni nenehno hvaljenje).« Jesper Juul

  • Učenci in učitelji se hočejo počutiti vredne

    »Otroci se rodijo s socialnimi kompetencami in imajo potrebo po vzpostavljanju medosebnih odnosov, da se lahko razvijajo. To tudi pomeni, da imajo že od samega začetka potrebo, da se v odnosu do najbližjih odraslih počutijo vredne in da ta povezava poteka v obe smeri: ne le da odrasli nekaj dajejo otroku, tudi otrok odraslim nekaj vrača in s tem vpliva na odnos, ki je že od začetka odnos med dvema osebkoma. Otrokova potreba, da se v odnosu do bližnjega odraslega počuti vrednega, pomeni, da kompetentno sodeluje z vsemi oblikami vedenja odraslega, ne glede na to, ali je to za njegovo življenje konstruktivno ali destruktivno.«

    »Sodelovanje z destruktivnim vedenjem odraslega vpliva na otrokovo integriteto, kajti v takih okoliščinah se mora otrok bolj truditi, kot bi se sicer glede na svojo starostno in razvojno stopnjo. Ko se morajo otroci ali ljudje truditi prek svojih zmožnosti, da bi se v nekem odnosu počutili vredne, je posledica tega »prenaprezanja« vedno nelagodje in neravnovesje, kar se pogosto odseva v vedenju. Veliko vedenjskih motenj, motenj koncentracije in pozornosti ima tako vzroke v odnosih, v katerih otrok živi. Seveda so tu najpomembnejši tesni odnosi s starši ali s skrbniki, in tega se učitelji in vzgojitelji že dolgo zavedajo. Precej težje jim je bilo sprejeti dejstvo, da je velikega pomena tudi otrokov odnos z učiteljem in vzgojiteljem. Takrat, ko pošljejo otroka k svetovalnemu delavcu, psihologu ali pedagogu, je vsa pozornost vedno usmerjena le na otrokovo obnašanje in ne na odnos med strokovno usposobljeno osebo in otrokom.« (Odlomek iz knjige Helle & Elisabeth Jensen: »Dialog s starši – Uspešni pogovori med učitelji in starši«)

  • Naloge šole v prihodnosti - nova doba odgovornosti

    Danes veliko ljudi meni, da to, kar so, niso postali zaradi šol, v katere so hodili, temveč kljub njim.

    »Več smo se naučili iz triminutne pesmi Boba Dylana kot v vsem času šolanja.« (Bruce Springsteen, No Surrender, 1984)


    Naloge šole v prihodnosti

    Nova doba odgovornosti pomeni konec dualistične miselnosti, ko učitelj in učenec stojita vsak na svojem bregu. Naše šole ne nudijo tega, kar bi morale. Veliko od tega, kako danes dojemamo šolo (in jo vodimo), ni dobro za vodje šol, učitelje, starše in učence. Zdaj je čas za spremembe. Začeli bomo z učiteljicami in učitelji, ki jih zanima, kako bi lahko izboljšali kakovost odnosov s kolegi in učenci. V okviru tega ponujamo strokovno izpopolnjevanje za učitelje. Teme so »odnosne kompetence« in »kolegialna refleksija«, lahko pa vam pripravimo seminarje tudi na druge teme, ki jih izberete sami. Z veseljem vam sestavimo ponudbo!

    Tudi naše šole se morajo posloviti od selekcije in uravnilovke, spodbujati morajo individualne sposobnosti vsakega učenca, tako da ne bo nihče zaostajal. Za to seveda ne obstaja vsemogočni načrt, vsekakor pa moramo spremeniti prejšnji model, ko je vsakdo lahko dajal pripombe in nihče bil za nič odgovoren. Vodstvo šol, učiteljski timi, starši in učenci bodo združili moči. Mladi bodo delali v starostno nehomogenih skupinah. Včasih z učiteljem, včasih brez njega – ker se ti učenci želijo naučiti tega, kar so si poprej sami zastavili za cilj. Nova šola zagovarja učenje, ki temelji na samostojnosti, individualnosti in spodbudi. To ni utopija. Po vsem svetu obstajajo take šole, ki dosegajo najboljše rezultate in zadovoljstvo pri učenju. Javna skrivnost je, zakaj gre tem šolam tako dobro: gre za pozitiven odnos do učencev. Ustvarili bomo šole, kjer bo za učence in učitelje vsak nov dan v šoli nova izkušnja: Dobro je, da sem tu. Kar počnem, je smiselno in ker/čeprav je naporno, sem potem zadovoljen. Za to ne potrebujemo novih šol in ne več denarja – predvsem potrebujemo novo miselnost! In morali bomo iti po drugačnih poteh, če bomo želeli drugačne rezultate. K temu bi želeli opogumiti učitelje, vodstva šol in snovalce učnih načrtov.

  • Učenčevo in učiteljevo dostojanstvo sta nedotakljiva

    Biti učitelj je human poklic. Učitelji pomagajo učencem pri usvajanju znanja in dojemanju sveta. Z individualno pomočjo pri učenju izkazujejo učencem posebno pozornost.

    »Mislim, da smo na časovni prelomnici, kot drugo razsvetljenstvo, ko ne gre več za zunanjo podobo, temveč za to, da bi razumeli sami sebe. Da bi drug drugemu dali možnost razviti sposobnosti! Za to ne potrebujemo nove šole! Potrebujemo drugačno kulturo odnosov.« (Prof. dr. Gerald Hüther)

    Vsak otrok je drugačen: »Motorična aktivnost otrok obsega med prvim in petnajstim letom starosti pri (popolnoma ‚zdravem‘ otroku) 2000 gibov rok in nog na uro! Besedni zaklad (popolnoma ‚zdravega‘) petletnika je nekje med 1500 in 7000 besedami. Čeprav so ta že tisočkrat dokazana opažanja znana že vrsto let, se naš šolski sistem naslanja na poenotenje/homogenizacijo pouka. Pri tem je jasno: Raznolikosti ni moč odpraviti! Prej kot se bomo tega zavedli, bolje bo za otroke! Raznolikost je v otrocih samih! Otroci so si tako različni, da s predstavami o normah na primer v šoli ne pridemo nikamor. Šolski sistem, ki temelji na besednem izražanju, daje prednost deklicam. Vsakega otroka moramo dojemati in spodbujati kot posameznika.« (Prof. dr. Remo Largo, na II. kongresu prenove šol v Bregenzu)

    »Šola se ne sme zgledovati po 'logiki trga'. Razvoj mladih ljudi je nad načelom storilnosti. Šola mora jemati življenjske težave mladih prav tako resno kot njihove težave pri učenju. Takšna humana šola je najuspešnejša šola. Pouk ni le posredovanje znanja, ampak vzajemen odnos, v katerem si učitelji in učenci pomagajo.
    Učenčevo in učiteljevo dostojanstvo sta nedotakljiva. Nobenega otroka ne smemo duševno poškodovati, pri pouku je treba ščititi njegove osebnostne pravice. Mladi ne smejo zaradi preobremenjenosti, žalitev in strahu zaiti v brezizhodne situacije, prav tako ne učitelji in učiteljice. Še zmeraj pa je šola kraj, kjer je odločno premalo demokracije. S soodgovornostjo bi se starši in učitelji lahko zavzeli za šolsko klimo, ki bi temeljila na sodelovanju. Učenci so zmožni sooblikovati pouk, ga narediti za svojega.« (Prof. dr. Kurt Singer)

    »Za krepitev otrokovega samospoštovanja je najboljša brezpogojna ljubezen! Da jih imamo radi ne zato, ker so lepi, ljubki, lepo vzgojeni in sposobni, temveč čisto preprosto zato, ker so!« (Jesper Juul)

  • Za kakovost odnosov smo odgovorni odrasli

    Odnos med učenci in učitelji odloča o tem, kakšen je pouk.

    Zaupanje v otroke ne dopušča kompromisov.

    Odrasli smo odgovorni za kakovost odnosov z otroki in mladimi. Odnosne kompetence se je moč naučiti. V Familylabu vam pri tem stojimo ob strani z bogatimi izkušnjami. Preprosto je – če le hočete. Nič od tega, kar ponujamo, ni za dobre pedagoge novo, medtem pa smo tudi že prišli do spoznanja, zakaj je to, kar počnejo dobri pedagogi, dobro in zakaj je to, kar počnejo slabi pedagogi, slabo.

    Pri zaupanju v otroke ne more biti kompromisov. Ali imajo otroci/učenci pravico, da soustvarjajo svoj dan? Ali posredujemo otrokom občutek, da se življenje (in posledično tudi pouk) ne dogajata sama od sebe, ampak ju lahko oblikujemo sami? Otroci se sprašujejo: sem si sam izbral to učno nalogo ali je to moja obveznost? Od tega je odvisno, ali jih delo veseli ali ne (in to ne velja le za učence) – Individualno in v prihodnost usmerjeno učenje, kako je s tem?

    Star način poučevanja, kjer učitelji posredujejo informacije, ki jih učenci predelajo in si jih zapomnijo, da bi jih pri preverjanju znanja reproducirali, ne zadostuje več. »Učenje je pri tem pojmovano kot navodilo, kot predelava in pomnjenje ponujenega znanja in optimira le mehanizme, ki pri tem sodelujejo. Pri tem bi želel opozoriti na dve dejstvi, ki ju lahko s pomočjo nevrologije in kognitivne znanosti dobro dokažemo: 1. Znanja ni mogoče prenesti; v možganih vsakega posameznika mora nastati na novo. 2. Usvajanje znanja je odvisno od okvirnih okoliščin, usmerjajo ga nezavedni dejavniki, na katere je težko vplivati.« (Prof. dr. Gerhard Roth)

    »Vzemimo kot samoumevno, da je otrok v svojih motivih v skladu in ne v nasprotju z družbo. Karkoli naredi, ga sprejmimo kot dejanje ‘pravilnega‘ bitja od rojstva naprej.« (Jean Liedloff)

  • Skrivnost boljše šole

    Skrivnost boljše šole je znana

    »Šola so v prvi vrsti ljudje. Ni obrat, ki bi se usmerjal na produkt. Naloga šole ni 'proizvajanje', ampak 'vzpodbujanje, pomoč, opogumljanje'. Je kraj, kjer otroci ob učenju pomembnih stvari preživijo velik del svojega otroštva – po možnosti tako, da so po končanem šolanju kos življenju. Je sicer rezultat racionalizacije, ekonomizacije in normiranja naravnih učnih procesov, ne moremo pa je poljubno racionalizirati, krčiti in regulirati v nedogled, če želi – z ozirom na raznolikost potencialov, individualnost učenca in njegovo osebno odgovornost – ohraniti priznane dejavnike za visoko uspešnost.« (Hartmut von Hentig, 2003)

    Skrivnost za uspešen razvoj šole je preprosta: če učitelji začnejo s spremembami šole pri sebi (morda celo ob pomoči vodstva šole), bomo dobili tudi v razredih drugačne rezultate. Lahko bi rekli, da se kakovost šole pokaže predvsem v tem, kako shaja z učenci, ki odstopajo od povprečja in ne upoštevajo pravil.

    Potrebujemo šole, v katerih učenci pridobijo kompetence za življenje in se soočijo s pomembnimi učnimi izkušnjami; šole, kjer lahko razvijejo vse svoje sposobnosti in talente in ki pripomorejo k temu, da mladi postanejo življenjsko optimistični, odgovorni, politično sposobni državljani in državljanke naše demokratične skupnosti. V 21. stoletju šola ne sme biti le golo posredovanje učne snovi. Otrokom in mladim moramo omogočiti samostojno pridobivanje kompetenc, izgradnje kvalifikacij in doživljanje izobraževanja. Spodbujamo dvojno zamenjavo šolske perspektive: od poučevanja k učenju in od znanja h kompetencam.« Saarbruški apel za uspešne šole

    Recept? Ta je, kot pravi Hans Grothe (ustanovitelj revije »Eltern« /Starši/), dovolj preprost: »Pustite otrokom, naj nekaj počnejo. Dajte jim možnost, da smejo nekaj znati. Dajte jim možnost, da doživijo uspeh. Dajte jim možnost, da nekaj so in da so v nečem dobri.«


    Nova spoznanja in staro znanje: Ko se počutimo dobro, se radi učimo.

    V zadnjih letih so nevrologi dokazali, da se naši možgani še posebej v otroštvu in mladosti oblikujejo glede na način izkoriščanja. Govorimo o nevroplastičnosti možganov. V skladu s sposobnostjo človeških možganov, da tvori strukture, se tudi naša osebnost od zgodnjega otroštva razvije iz skupka pozitivnih in negativnih senzornih zaznav ter emocionalnih in psihosocialnih izkušenj. Tudi sposobnost agresije je prirojena, nasilja pa se priučimo.

    Kaj pomenijo ta dognanja za nas, starše, učitelje, učence? Lahko nadaljujemo s šolami, v katere ena četrtina učencev in učiteljev vstopa s strahom in nelagodjem?

    »Ne smemo biti samo proti, temveč moramo nekaj storiti, da bi iz betonskega zidu nemožnosti poskusili izklesati majhne možnosti. Raztrgajte plašč ravnodušnosti, ki ste si ga odeli okoli srca. Če bi vsak le čakal, da bo začel nekdo drug, ne bi začel nihče.« (Sophie Scholl)