Familylab

Očim na tankem ledu

Očimi zlahka zdrsnejo v vlogo nadzornika

Piše: Jesper Juul
Prevod: Marija Zlatnar Moe

Poročen sem z najbolj fantastično žensko na svetu. Oba imava 36 let. Avgusta pričakujeva prvega skupnega otroka. Žena ima iz prvega zakona dva fanta, stara devet in trinajst let. Fanta sta v redu in vsa tri leta, odkar ju poznam, se trudim, da bi z njima vzpostavil kar najboljše odnose. Fanta sta takšna kot vsi drugi fantje – večino prostega časa preživita s prijatelji, igrata nogomet in računalniške igrice.

Imam pa težavo, ki našo družino zelo obremenjuje. Moja pozornost je ves čas usmerjena k fantoma. Ves čas se vmešavam, ju popravljam, usmerjam. Fanta seveda mislita, da zato, ker sem pač siten in jezen nanju. Tudi sam ne razumem, zakaj ju ne morem pustiti pri miru, čeprav sem že večkrat poskušal. Posebej še zato, ker gre tudi ženi na živce.

Zakaj ne morem biti prijazen in dober in se požvižgati na to, da fanta pozabita ugasniti luč ali pustiti umazane čevlje v predsobi? Kaj je narobe z mano, da ju ves čas preganjam? Jezi me moja nesposobnost, da bi spremenil svoje vedenje. Če tega ne bom storil, se bojim, da bo šel zakon po gobe. Kaj lahko storim?

Več...

Naj otroke hvalimo ali ne? - 2. del

Nadomestite pohvalo s priznanjem. To bo otroku omogočilo, da razvije zdravo samospoštovanje

Piše: Jesper Juul
Prevod: Marija Zlatnar Moe

V prejšnji številki je mama izrazila skrb za samospoštovanje svoje sedemletne hčerke. Napisal sem, da pohvala ni vedno napačna, kar pomeni, da samospoštovanje zaradi pohvale ne trpi vedno. Pomembno je, kako in zakaj starši hvalijo otroke.

• Ne hvalite, da bi si pomirili vest.
• Ne hvalite, da bi okrepili otrokovo samospoštovanje.
• Ne hvalite, da bi se odkupili za prejšnjo kritiko ali kazen. Pozitivno ne izniči negativnega.
• Ne hvalite, da bi posredno uveljavili svojo moč – da bi torej dosegli, kar hočete oz. oblikovali otroka po svoji podobi.
• Ne hvalite, da bi potolažili otroka, ki se ne počuti dovolj dobrega.
• Ne hvalite tako, kot hvalimo živali med urjenjem – s pretirano mimiko in z glasom.
• Ne hvalite, da bi poudarili sami sebe.
Več...

Naj otroke hvalimo ali ne? - 1. del

Pohvalite svoje otroke, vendar ne kar avtomatično

Piše: Jesper Juul
Prevod: Marija Zlatnar Moe

Moja sedemletnica se je zadnje leto začela hvaliti na način, ki mi ni všeč. Sošolki npr. reče: »Veliko bolje pišem od tebe. Moji novi čevlji so veliko lepši od tvojih.« Mislim, da to ni pravi način samopotrjevanja. Hkrati ugotavljam, da je precej negotova vase in to me preseneča.
Mene so starši vse otroštvo kritizirali in pogosto sem prav hrepenela po pohvali. Storila sem vse, da bi bili veseli, da obstajam, pa se mi skoraj nikoli ni posrečilo, zato hčerko zavestno ob vsaki priložnosti pohvalim. Nočem, da bi morala skozi moj pekel. Zdaj pa se sprašujem, če nisem prenesla svoje negotovosti še nanjo. Kaj naj storim?

Več...

Agresivnost - neizogibni del družinskega življenja

Piše: Jesper Juul
Prevod: Ruben Ostan Vejrup

Ni dvoma, da se rodimo različnih temperamentov. Nekateri so bolj filozofsko nastrojeni in zadržani, drugi so bolj radoživi in podjetni, spet tretji so agresivni – »bojevniki«, kot jim pravim jaz. Njim se zdi, da je vsak izziv, vsaka ovira nekaj, kar je treba premagati in v to vložiti vso moč, ki jo bojevnik premore.


Več...

En otrok - dve resničnosti

Piše: Jesper Juul
Prevod: Marija Zlatnar Moe

Poučujem 23 prijetnih otrok, ki se vsak po svoje znajdejo v družbi. Pred kratkim me je oštela mati enega od njih, češ da za njeno hčerko ne storim dovolj. Zdi se ji, da se hčerka ni dobro vklopila v družbo, in zaradi tega je zelo vznemirjena.
Ker na igrišču ne morem imeti vseh otrok ves čas na očeh, tej materi nisem mogel natančno povedati, s kom se je igrala njena hčerka vsak posamezni dan. Ko punčka pride domov, tudi sama materi ne zna dovolj natančno povedati, s kom se je igrala (kar je po mojem mnenju popolnoma običajno za šest- in sedemletne otroke). Zato se mati boji, da je deklica osamljena in prepuščena sama sebi.
Mati noče poslušati mojega mnenja in mi vsakokrat »pove svoje«. S tem se ni lahko spopadati. Tokrat se je res razjezila in je bila do mene precej neprijazna, preden je odložila slušalko. Od takrat poskušam z njo in z otrokovim očetom navezati stik, a se nikoli ne odzoveta.
Mi lahko daste kakšen pameten nasvet, kaj naj rečem tej materi (in očetu)?

Vzgojitelj

Več...

Nesoglasja in različnost v vzgoji

Piše: Jesper Juul
Prevod: Ruben Ostan Vejrup

V »starih časih«, pred kakšno generacijo, so strokovnjaki poudarjali, kako pomembno je, da se starša strinjata glede otrokove vzgoje. Razlog za to bržkone deloma tiči v dejstvu, da je vsakdanja vzgoja pogosto prevzemala značilnosti bitke za premoč, zato sta se starša morala pred otrokom povezati v združeno fronto. Pomembno je bilo, da otrok ni zmagal. V nekaterih pogledih je to še vedno razumno stališče – namreč to, da imajo starši v družini vodilno vlogo. Otroci se ne razvijajo in ne odraščajo zdravo, če odločajo o vsem.
Več...

Jutranja jeza

Izgubiti glavo, če gre zjutraj vse narobe, ni težko. Potrudite se, da zaradi tega ne bo trpel otrok.

Piše: Jesper Juul
Prevod: Marija Zlatnar Moe

Imava dva otroka, stara sta pet let in leto in pol. Skrbi me, da se včasih tako razjezim na starejšo hčerko, da jo najprej trdo primem, potem pa nenadoma odrinem. Enkrat sem ji celo prisolila zaušnico. To se običajno zgodi, ko se nam zjutraj mudi v vrtec in/ali službo.

Dolgo je že, odkar sem zadnjikrat prestopila mejo. Pred nekaj dnevi pa se mi je spet zgodilo. Mudilo se nam je in petletnici sem rekla, da moramo v vrtec najprej peljati mlajšega bratca (običajno delamo obratno). Njen odziv je bil, da to ni pravično in da hoče ona iti prva. Odgovorila sem ji, da bo to šlo samo, če gre v vrtec sama. Malo je pomislila, potem pa rekla, da hoče, da grem z njo. Postala sem zelo nezadovoljna in živčna. Oba otroka sta jokala vso pot do avtomobila in vzdušje je bilo prav klavrno.

Več...

Pravičnosti ni!

Je mogoče in zaželeno, da je med brati in sestrami vse enako?

piše: Jesper Juul
prevod: Marija Zlatnar Moe

Imava dva otroka, ki se pravzaprav dobro počutita in nista težavna. Edina težava je njuna zahteva, da mora biti med njima vse pravično. Začelo se je, ko je imela mlajša prvi rojstni dan (med njunima rojstnima dnevoma je samo deset dni razlike). Starejši se je strašno razjezil, ko je ugotovil, da je sestrica dobila darilo, ki je stalo nekoliko več kot tisto, ki ga je dobil sam. Ves čas je ponavljal, da to »ni pravično«. Da ne bi uničili njegovega rojstnega dneva, je dobil približno 4 evre, kolikor je znašala razlika v ceni. Najin sin zelo skrbi za pravičnost in sestrica ga je začela posnemati. Tudi midva seveda misliva, da je pomembno, da se otroka naučita pravičnosti. Počasi se je vsa družina navadila, da morajo božična in rojstnodnevna darila imeti enako ceno, če pa ni tako, navadno izplačava razliko v denarju.

Upala sva, da bo to vprašanje z leti postalo manj pomembno, pa je samo še slabše. Mlajša se recimo silno razjezi, če babica z daril, ki jih dobita, odstrani ceno. Na to naju je opozorila svakinja, ki je rekla, da preprosto nima nobenega veselja več, da bi najinima otrokoma še kaj podarila. Sva storila napako in kaj lahko storiva drugače?

Starša

Več...

Tu je moja meja

Dokler niso meje staršev absurdne ali brezupno nepoštene, potem v načelu sploh ni ničesar, kar bi otroci raje počeli, kot to, da sodelujejo z odraslimi

Kadar imajo starši ali učitelji težave s tem, kako pridobiti otroka, da bo sprejel njihove meje, je to zaradi nekaj zelo običajnih fenomenov, h katerim se bom vrnil pozneje.

Pogoji, da otrok lahko spoštuje in upošteva starševske meje, so:

1) Da odrasli prevzamejo odgovornost
2) Da so odrasli osebni
3) Da odrasli ne kritizirajo

Kdor upošteva ta tri načela, se izogne mnogim izmed težav, ki jih imajo starši po navadi pri določanju mej. Hkrati prejmejo starši v teh okoliščinah takojšno in zasluženo nagrado v obliki večje odgovornosti, ki jo prevzema otrok, in večje vzajemnosti.

Več...

Kdo se je polulal?

Vrtčevski načini za izogibanje mokrim hlačam so lahko zelo sporni

piše: Jesper Juul
prevedla: Matija Zlatnar Moe

Moj otrok je pred dvema mesecema dopolnil tri leta in začel hoditi v vrtec. V vrtcu mu je všeč. Vzgojiteljice so vesele, da je tam, in ga hvalijo, ker je lepo vzgojen in družaben. Pred kratkim pa so dobili novo vodjo, ki je vpeljala »pedagoški« sistem, ki je zame nekaj popolnoma neznanega. Otrokom delijo »smeške«, majhne rumene nalepke z veselimi ali s sitnimi obrazi.

Sin je zelo živahen mlad mož, ki se ves čas skupaj s prijatelji ukvarja s tem ali z onim na igrišču. Zgodi se, da ne pride pravočasno do stranišča in se polula v hlače. To se mu zgodi približno enkrat na teden. Doma se mu to že dolgo časa ni zgodilo in zaradi tega ga nikoli nisva oštevala. Zdaj je zaradi novega sistema nesrečen in počuti se izpostavljenega. Ampak vodja in vzgojiteljice na njegovem oddelku so neizprosne.

Kaj menite o tej »metodi«? Kaj lahko storiva midva, da bi sinu pomagala?
Starša

Več...

Ljubosumje med brati in sestrami, zavist in pravičnost

Piše: Jesper Juul (prevedel Ruben Ostan Vejrup)

Ne vem, ali res obstaja takšno ljubosumje med brati in sestrami, kakršno si po navadi zamišljamo, vem pa, da starši pojem pogosto zlorabljajo – in to v škodo obojih, tako staršev kot otrok.

Če starejša sestra reče: »Zakaj je pa on lahko vedno prvi!?« in to pravi pogosto, bratca pa naskrivaj poriva in ščipa – ali je to zato, ker je ljubosumna?

Ne, to ni ljubosumje. Staršem poskuša povedati: »Nekaj je, kar pogrešam, česar mi ne dajeta. Nisem frustrirana zato, ker bratec, ki ga globoko ljubim, dobi česa več ali prej. Frustrirana sem, ker mi nekaj manjka. Toda ne znam se izraziti drugače, zato upam, da sta dovolj odrasla, da bosta videla onkraj moje frustracije in se zavzela za moje potrebe.«
Več...

Ali »doba kljubovalnosti« res obstaja?

Piše: Jesper Juul (prevedla Ivana Gradišnik)

Ko otroci dopolnijo približno dve leti, začnejo izražati novo težnjo. Težnjo, ki je hkrati želja, po večji samostojnosti in neodvisnosti od staršev. V severni Evropi tej fazi (ki traja naslednjih osemnajst let) pravimo »doba kljubovalnosti«. V ZDA po navadi posegajo po oznaki »težavni dvoletniki«. Razlog za tako pojmovanje je po vsej verjetnosti stara navada, po kateri si starši razlagajo, da je izvor vseh konfliktov v otroku. Toda danes vemo, da ni tako preprosto. Prvine, ki določajo potek te »faze«, so: otrokov razvoj; želja in sposobnost staršev, da temu sledijo, ter kakovost njihovega sodelovanja v preteklih dveh letih.

Več...

Jeza, kuhanje mule in meje

Piše: Jesper Juul (prevedla Marija Zlatnar Moe)

Prijazni smo lahko, ampak v zdravih družinah bi prav tako morali imeti dovoljenje, da smo jezni in zoprni.

* * * * *

IMAM HČERKO, ki je stara skoraj eno leto, in sama sem njena edina skrbnica. Zelo si prizadevam, da bi se kot otrok in pozneje, ko bo odrasla, počutila varno. Sama sem opazila, da sem od bivšega moža potrebovala nenehne potrditve, kar je morda posledica tega, da me starši niso dovolj hvalili, ko sem bila majhna.

Naši starši (imam še dva starejša brata) so bili precej strogi. Ne spominjam se, da bi se igrali z nami. Mamo sem včasih lahko prepričala, da je igrala z mano kakšno družabno igro, ampak ne dolgo. Čez nekaj časa je rekla, da je dovolj in da naj počnem kaj drugega, sama, z bratoma ali s prijatelji. So nas pa starši radi vodili na izlete v gozd, na obalo in v gore.

Mama je, ko sem dobila hčerko, rekla, da jaz počnem z otrokom veliko več stvari, kot jih je ona počela z nami, in da je ona bolj skrbela zato, da je bila hiša pospravljena in da je imela nekaj časa tudi zase. Njene besede so samo potrdile moj občutek, ki sem ga imela kot otrok, da od staršev nisem dobivala dovolj pozornosti, časa in ljubezni.

Več...

Iz središča v nič

Oboževane princeske in princi tvegajo, da bo njihove srečanje z resničnim svetom težavno

Sem vaša redna bralka in ugotavljam, kako pogosto imate prav. Vaše poznavanje otroške psihologije je mi je večkrat olajšalo starševsko delo.

Moja sedemletna hčerka ni preveč zgovorna. Vem, da je bil prehod iz vrtca v šolo zanjo kar težaven. V šoli je srečala veliko novih zahtev in pričakovanj, deklice med seboj tekmujejo pri učenju, športu in priljubljenosti. Zato me skrbi, da o šoli in učenju ni dobila preveč pozitivnega vtisa. Ves čas se skušam z njo pogovoriti o tem, ampak se noče pogovarjati z mano. Kadar se poskušam z njo pogovoriti o kakšni občutljivi temi, ji postane strašno nerodno in si prekrije ušesa.

Deklica, ki je bila prej odprta in gotova vase, je postala bolj zaprta vase in nasilnejša. Prej je ves čas prepevala in pripravljala gledališke nastope za prijatelje, zdaj pa jo je nenadoma strah nastopanja in noče sodelovati pri ničemer, kar bi jo postavilo v središče pozornosti. Starim staršem, ki jo hočejo pohvaliti, se izvije iz rok. Sama zase pravi, da ni pridna, da je ne marajo in tako naprej – kar sploh ni res. Še rojstnega dneva noče praznovati, ker noče biti v središču pozornosti.

Je to samo obdobje, skozi katerega morajo deklice, ali smo storili kakšno napako? Kaj naj storimo, da si bo spet pridobila zaupanje in boljšo samopodobo?

Mama

Več...

Odgovornost ali poslušnost?

Piše: Jesper Juul (prevedel Darko Čuden)

Kakšen cilj imamo pred sabo, ko se odločamo, kako vzgajati svoje otroke?

V preteklosti je bila za veliko generacij poslušnost samoumevni cilj. Družba je bila avtoritarna in tako je bilo tudi v večini družin, v izobraževalnih ustanovah in na delovnih mestih. Če so te vzgajali, da moraš ubogati avtoriteto, si se v družbenem pogledu najbolje znašel. Vprašanje pa je, kako si se znašel psihološko in eksistencialno.

Potem pa je družbo nenadoma preplavil protiavtoritarni, demokratični val. Ženske so obračunale s podrejenostjo, naše znanje o otrocih pa je 'eksplodiralo' ter spremenilo pogled nanje in na otroštvo nasploh. Nekaj desetletij smo razpravljali o 'dobri' stari avtoritarni vzgoji s številnimi pravili, trdnimi okvirji in kaznijo na eni strani ter o svobodni in demokratični na drugi, dokler nismo ugotovili, da nobena ni ustrezna. Če verjamemo raziskavam, ni za odraščanje otrok dobra niti avtoritarna niti svobodna družina; najvišje kotira tako imenovana avtoritativna vzgoja: starši so za otroke avtoriteta, obenem pa niso avtoritarni.

Več...

• Odgovornost ali poslušnost? (-1 B)

Vzgojne metode - zakaj ja in zakaj ne?

Piše: Jesper Juul (prevedla Ivana Gradišnik)

Biti starš je od nekdaj zahtevna umetnost in včasih čustveno boleča. Pred šestdesetimi leti, ko sem se rodil, je bil staršem na voljo pomemben vir zunanje podpore – koherentni moralni družbeni konsenz. Na voljo so bile vsem skupne in sprejete »vzgojne metode« – z ozirom na duševno zdravje vse po vrsti neuspešne – in vendar zelo uspešne v prizadevanju, kako otroke utišati in jih narediti ubogljive, tako da so lahko ustrezali zahtevam industrializirane družbe, ki je potrebovala ubogljive, podredljive delavce.

Več...

Kaj pomeni biti "prilagojen"?

Piše: Jesper Juul (prevedla Marija Zlatnar Moe)

Bodimo previdni z lepljenjem oznak

Imava tri otroke. Najstarejša ima 15 let, druga dva sta stara eno in devet let. Petnajstletnica je od nekdaj drugačna od ostalih otrok. Nima sicer nobene diagnoze, a pogosto ji ni bilo lahko – niti v vrtcu niti v šoli. Je prijetna in ustvarjalna punca, ki sprejema življenje takšno, kot se ji ponuja.

Ko je srednji otrok začel hoditi v šolo – v isto šolo, kot je hodila starejša sestra – naju je učitelj pogledal z očmi, polnimi pričakovanja, in rekel nekaj, česar ne bova pozabila do konca življenja: »V vrtcu so imeli vtis, da je prilagojen! To vaju najbrž veseli.« Srečanje z učiteljem sva zapustila z mešanimi občutki.

Zdaj bo najmlajši otrok začel hoditi v vrtec. Bratu in sestri ni čisto nič podoben. Vedno večji odpor čutiva do tega, da bo tudi on moral »noter« in ga bodo označili.

Nama lahko razložite, kaj pomeni, biti »prilagojen«?

Starša

Več...

Najbolje ni vedno najbolje

Piše: Jesper Juul (prevedla Marija Zlatnar Moe)

Sem mama triletne deklice in štirimesečnega fantka. Najina hčerka je bila včasih nezahtevna. Zdaj, ko raste in postaja samostojnejša, pa prihaja do vedno novih sporov. Med drugim tudi zato, ker se je naučila povedati, kaj hoče, in umetnosti manipulacije. To sva pričakovala, zato sva se potrudila, da sva ji postavila meje in se naučila reči ne. To je sprejela. Do težav pa pogosto pride, ko je skupaj z dedkom in babico. Onadva ji ne znata ničesar odreči. Data ji vse, kar pokaže, in ji dovolita vse, kar hoče. Zdi se mi, da še sama noče vsega, ampak da ju nadleguje za sladkarije, kakav, sadje, piškote in jima ukazuje, ker ji to pustita.

Več...

Od zaljubljenosti do ljubezni

Piše: Jesper Juul (prevedel Darko Čuden)

V članku bo govor o zaljubljenosti in ljubezni ter nuji, da se kot človek razvijamo tako, da bomo znali ljubiti drugega – otroka ali odraslega.

TAKO SI PA NISEM PREDSTAVLJAL!

Navajeni smo, da vprašanje, ali je nekaj ljubeče, preverjamo pri pošiljatelju; da ugotavljamo namen, ki stoji za dejanjem, to pa pravzaprav ni najbolj posrečeno. Smotrneje bi bilo vprašati tudi prejemnika: »Si to občutil kot ljubeče dejanje?« In če je odgovor ne, je to potemtakem sploh še ljubezenska vzajemnost? A ravnamo se pač po stari navadi in smo v ta namen razvili vrsto trditev in pojasnil, ki jih uporabimo, kadar zaškripa med pošiljateljem in prejemnikom, na primer: »To sploh ni to, kar sem hotel!«, »Vse razumeš narobe!«, »Ampak to sem naredil, da te ne bi dolgočasil!«, »Joj, kaj bi potem rad, naj naredim?«

In otrokom: »To je za tvoje dobro!«, »To je zato, ker te imam rad.«, »Kaj se pa greš?!«, »Nič se ne sekiraj!«, »Oče/mama ne misli tako hudo.«

Vse te izjave so nujne, da pojasnjujemo ali upravičujemo, da je čustvena vzajemnost med dvema človekoma spodletela. Imajo isti značaj, kot ga mnogi poznamo še iz otroštva. Ne glede na to, ali smo se zares razveselili darila za božič ali za rojstni dan, šlo je za to, da smo bili videti veseli! »Namen je važen«, so nas učili, ne da bi natančneje razmislili, kakšno zmedo lahko povzroči tako pomanjkanje logike v malih možganih, ki še ne obvladujejo zapletenega karnevala družbenih kodov.

Več...

Koliko si moramo prizadevati po ločitvi?

Piše: Jesper Juul (prevedla Marija Zlatnar Moe)

Vsepovsod beremo, kako pomembno je, da ločeni starši dobro sodelujejo. Ampak kaj je dobro sodelovanje? Ali natančneje, kaj je dovolj dobro sodelovanje?

Moj primer ni nič posebnega. Oba otroka (vrtičkarja) sta bila stoodstotno načrtovana. Z njunim očetom sva bila skupaj več let, preden sta se rodila, in dobro je vedel, v kaj se spušča. Potem pa je nekega dne udarila bomba. Pozneje sem odkrila laži v zvezi z ločitvijo, zaradi katerih mi do človeka, ki sem ga izbrala za očeta svojih otrok, ni ostal niti kanček spoštovanja več.

Ločitev postane resničnost, družina razpade in starša si delita otroka. Pri vsem tem pa je treba ohraniti zdravo pamet in samega sebe postaviti na stranski tir. Vse za otroka – to je vendar ideal. Seveda nočem, da bi moja otroka trpela posledice zaradi ločitve staršev, ampak kako naj to dosežem?

Skrbništvo je dogovorjeno. Jaz sem glavna skrbnica, pri očetu sta približno deset noči na mesec. Rada bi, da otroka ohranjata stike z očetom, nenazadnje sta otroka rada pri njem. Vseeno pa jaz z njim nimam več stikov, z izjemo kratkih telefonskih sporočil o praktičnih zadevah. Otroke pripeljeva v vrtec in ju od tam tudi odpeljeva, in se drugače ne srečujeva. Z vsakim mesecem, ki mine od ločitve, si manj želim, da bi ga še kdaj videla. Sam me je izločil in zdaj se moje življenje nadaljuje brez njega.

Naslednji izziv bosta rojstna dneva otrok. Takoj po ločitvi sem bila prepričana, da jih bomo seveda praznovali tako kot vselej, zdaj pa nisem prepričana, da bi zaradi otrok to res morala početi.

Sem postala preveč cinična? Kdaj dovolj sodelujemo za dobro otrok?

Ločena mama

Več...

O božično-novoletnem obdarovanju

Nekaj pravil igre pomaga, da postane božič tudi za odrasle znosen

V tednih po lanskem božiču sem dobil nekaj pisem nesrečnih in jeznih staršev in starih staršev, nezadovoljnih s tem, kako se je odvijal sveti večer.

»Počutim se kot tepec, ker sem vnukom kupil darila. Vladal je kaos in nihče se ni niti zahvalil!«
»Tako si želimo, da bi se imeli lepo z otroki in moževo sestro, ampak na koncu smo imeli kaos in pretepanje.«
»Vnuki so razvajeni, staršem je pa vseeno. Otroci se utapljajo v darilih in so čisto nemogoči.«
»Na družinskem praznovanju je bilo šest odraslih in pet otrok. Po desetih minutah je že vladal kaos, otroci so kričali in povsod se je valjal ovojni papir. Ni bilo videti, da se kdorkoli česa veseli. Kaj lahko spremenimo za naslednji božič?«

Več...

Očka igra vojne igrice

Je slab vzornik ali samo igriv oče? Odgovor ni enoznačen.

Sem v zapleteni dilemi. Imava pet let starega fantka in skoraj dveletno deklico. Sem mama, ki jo vse bolj skrbi, kako z računalniškimi igricami obsedeni očka vpliva na najina otroka. Očka vsak večer vsaj tri do štiri ure sedi pred računalnikom in igra igrice. To so simulatorske igrice, kjer gre za ubijanje v vojni, npr. “Battlefield”, “Black Hawk Down” in podobne.

Zadnja leta stoji računalnik v posebni sobi in moža sem prepričala, da uporablja slušalke, tako da nam ni treba poslušati vseh teh vojnih zvokov. Poskusila sem urediti tudi tako, da ne igra, dokler sta otroka pokonci. Ampak dogovor se vedno bolj krha, še posebej ob koncu tedna. Zdi se mi, da sploh ne razume, da to otrokoma škoduje. Ali pa je njegova potreba po igranju tako velika, da preglasi skrb za otroka. Otroka poskušam zaščititi, kolikor se pač da, ampak otroci pogosto opazijo več, kot si odrasli predstavljamo in pri hiši imamo zelo inteligentnega petletnika. Pravkar sem izvedela za pogovor, ki ga je sin imel z babico, ki ji je povedal, da očka igra »kulske« igrice s streljanjem. Z mano ni o tem nikoli govoril.

Zanima me, ali imate kakšno pedagoško mnenje o tej temi. Gotovo se tudi drugi ubadajo s to težavo. Jasno mi je, da očka boleha za nekakšno odvisnostjo od igranja, vseeno pa se mi zdi, da je to še vedno bolje kot alkohol ali kaj podobnega. Računalništvo ga že od nekdaj zanima, torej sem se zavedala tveganja, ko sem ga izbrala. Pa me vseeno zanima, ali bi lahko naredila kaj za otroka? Kako bo vplivalo na fantka (in pozneje na punčko), da očka igra toliko nasilnih igric?

Zaskrbljena mama

Več...

Sem slaba mama?

Kljub vsej pozornosti se je hči spremenila v zahtevnega in kljubovalnega otroka

TEŽAVA:

Imam 17-mesečno hčerko. Od rojstva je prijazen in dobrovoljen otrok. Ko imamo obiske, vedno nastopa in razkazuje vse svoje spretnosti. Zelo rada je v središču pozornosti. To tudi je, saj je prva vnukinja na obeh straneh in ima okoli sebe veliko družino, ki jo zasipa s pozornostjo in z ljubeznijo.

Zadnja dva meseca pa se dogaja, da se me drži za hlače in se cele dneve kuja. Postala je neznansko kljubovalna. Vem, da so otroci v določeni starosti pač takšni, vendar sem jo primerjala z vrstniki in se tudi pogovarjala z nekom, ki dela v jaslih, in ugotovila, da njeno obnašanje presega običajno kljubovalnost.

Več...

Tesnoba ob začetku šole

Pomoč zaskrbljenemu in previdnemu otroku pogosto pomeni hojo po tankem robu med potrebno podporo in pretiranim zaščitništvom.

Vprašanje:

Moja starejša hčerka bo decembra stara šest let in bo zdaj začela hoditi v šolo. Že nekaj tednovhodi v počitniško varstvo v šoli, zato se je s šolskim okoljem že seznanila. Žal hodi v isto šolo le nekaj otrok iz njenega vrtca. Prav tako nima v soseščini vrstnikov, s katerimi bi se lahko igrala, zato so bili prvi tedni v počitniškem varstvu zanjo kar zahtevni. Midva, njen očka in jaz, ji poskušava pomagati tako, da z njo preživljava veliko časa in da jo hodiva zgodaj iskat. Ne nasprotuje temu, da mora biti tam sama. Ko jo prideva iskat, je večkrat videti čisto zadovoljna, vendar pa zvečer ne more zaspati, ponoči se zbuja in pravi, da se ne počuti varno. Poleg tega se silovito odziva na stvari, ki je prej niso motile in ki se odraslim zdijo »malenkostne«. Že od nekdaj je nekoliko zadržana, posebej v novem okolju in z neznanimi ljudmi. V vrtcu so jo imeli drugi otroci radi, vendar se je držala le nekaterih posameznikov, ki jim je pogosto prepuščala vodstvo. V počitniškem varstvu opažam, da zavrača vabila drugih otrok in se precej igra sama. Vidim tudi, da porabi precej energije za to, da se izmika dečku, ki ga pozna že iz vrtca in ki se ga boji. Odrasli jo včasih poskušajo vključiti v skupne dejavnosti, vendar jih skoraj vedno zavrne. Pogosto izraža strah pred vsem, kar ima opraviti z nastopanjem, tudi v igri. Ne vem, kako naj ji pomagam. Veliko se pogovarjamo o njenih doživetjih, bojim pa se, da moje predloge doživlja kot pritisk.

Več...